Dojenje: med pričakovanji in resničnostjo

Ko pomislimo na dojenje, si pogosto predstavljamo nekaj nežnega, naravnega, instinktivnega. Tisto mirno sliko mamice z dojenčkom v naročju, v mehki svetlobi jutra, v tišini in povezanosti. In včasih je res tako. Včasih steče. Včasih začutiš: aha, to je to.

Včasih pa ni. Včasih je dojenje vse prej kot nežno. Včasih boli. Včasih ne gre. Včasih se ti zdi, da te telo ne posluša. Dojenček joka, ti jokaš, pa ne veš več, kdo tolaži koga. In v glavi se začnejo vrteti vprašanja: »Je z mano kaj narobe? Imam sploh dovolj mleka? Ga bo kdaj dovolj? Zakaj meni ne gre tako kot drugim?«

Ampak veš kaj? To je bolj pogosto, kot si misliš. Samo o tem se ne govori toliko. Dojenje se pogosto začne z izzivom. In šele potem, počasi, s časom, z učenjem in s podporo, začne dobivati svojo naravno obliko.

Tvoje telo ni pokvarjeno. Tvoj dojenček ni zahteven. Tvoja zgodba ni napačna, če ne izgleda tako, kot si si jo predstavljala.

Veliko mam me vpraša: “A je normalno, da ne gre takoj?”
Ja. Čisto normalno. Dojenje je proces. Ne pride z navodili, ne s certifikatom. Pride z odnosom, z vama dvema. In odnos se ne zgradi v enem dnevu. Pride s pristavljanjem, poskusi, napakami, izboljšavami, obupom, novim poskusom… in z veliko nežnosti do sebe.

Ni ti treba vse znati. In ni ti treba vsega zdržati sama.

• Če si zdaj v tistem obdobju, ko se zdi, da nič ne gre po planu – mogoče bo prav tole pomagalo:

• Boleče bradavice? Pogosto pomaga že manjši popravek položaja. Bradavica ni pokvarjena – dojenček se še uči. In tudi ti. Tople obloge, zračenje in mazanje z lastnim mlekom znajo biti čudež.

• Občutek, da nimaš dovolj mleka? V večini primerov je to samo občutek in ne dejstvo. Mleko se ustvarja sproti. Bolj kot dojenček sesa, bolj se ustvarja. Telo ni stroj, je živo, prilagodljivo.

• Dojenček je cele dneve na dojki. Včasih ne išče hrane, ampak varnost. Ti si njegov svet. Če te to izčrpava, je popolnoma v redu poiskati načine, kako najti prostor zase.

• Zmedenost glede urnika? Dojenje ni vojaški režim. Učita se drug drugega. In tisto, kar deluje za vaju, je čisto dovolj dobro.

Če si v tej zgodbi prepoznala delček sebe – globok vdih. Res, ti gre. Tudi če ni popolno, tudi če si utrujena, tudi če si v dvomih. Nisi sama. In nisi manj mama, če dojenje ne izgleda “idealno”.

Tvoje telo je že zdaj naredilo nekaj izjemnega. Tvoj dojenček ne rabi popolne izvedbe, rabi tebe. In če bo ta pot šla po ovinkih, po bližnjicah ali čez polja, vseeno bo vajina. In to je tisto, kar šteje.

tvoja Doula Anja